Dihalni ionizator je naprava za čiščenje zraka, ki uporablja električno energijo za čiščenje toksinov iz okolja. Ionizator sprosti negativno nabite delce, ki se pritrdijo na nečistoče v zraku. Nastali fragmenti nato nehote absorbirajo v nevtralno površino. Medtem ko številni uporabniki ionizatorja v zraku poročajo o pozitivnih rezultatih, je pri uporabi naprave povezanih nekaj tveganj.
Črni zid
Medtem ko ionizator lahko odstrani nekatera onesnaževala iz zraka, ti kontaminanti še vedno ostanejo v prostoru. Nečistote, ko so pritrjene na negativni delec, se absorbirajo v steno, tla ali katero koli drugo ozemljeno površino. Sčasoma lahko ionizatorji povzročijo tisto, kar je znano kot "učinek črne stene", temnenje okoliških sten in pohištva. Obstaja tudi zaskrbljenost, da lahko združeni delci preprosto najdejo primerno površino, na katero naj pristanejo v vašem dihalnem sistemu, ki se pritrdi in gradi na stenah zračnega prehoda.
Onesnaževalci z leve čez
Veliko obstoječega prahu in vsebnosti alergenov v prostoru pred ionizacijo je še vedno prisotno. Ker ionizator zraka izpusti negativno nabit delec, se le pozitivno napolnjeni onesnaževalci držijo tiste, ki se oddajajo. Ionizatorji nimajo veliko možnosti za odpravo prahu, cvetnega prahu ali dima in drugih težkih plinov iz zraka. Prav tako ne bodo absorbirali vonja, kupci, ki želijo očistiti nečistoče vonjave iz zraka, bodo morda morali kupiti tudi tisto, kar je v tem namenu znano kot absorber oglja.
Ozon
Nekateri ionizatorji proizvajajo ozon, nestabilno spremembo molekule kisika. Ozon lahko reagira na določene čistilne proizvode na način, ki ustvarja formaldehid, spojino, za katero je znano, da povzroča raka. Agencija za varstvo okolja (EPA) izjavlja, da lahko ozon "poslabša kronične bolezni dihal, kot je astma, in ogrozi sposobnost telesa za boj proti dihalnim okužbam". Agencija je objavila izčrpen vodnik, ki določa imena in nevarnosti skupnih onesnaževal v gospodinjstvu.
