Keloidni brazgotin se poškoduje koži pri občutljivih posameznikih. Ta poškodba je lahko manjša, kot so akne, ugriz insektov ali prebadanje telesa. Keloidne brazgotine se obnašajo kot benigne rastline, vendar za razliko od drugih brazgotin presegajo izvorno poškodbo. Študija, ki so jo leta 2004 Lee in sodelavci objavili v "Journal of American Academy of Dermatology", je pokazala, da je večina bolnikov s keloidom trpela bolečine in / ali srbenje. Keloidi se s časom ne regresirajo ali izboljšujejo in imajo po operaciji visoko stopnjo ponovitve.
Genetika
Keloidni brazgotinji so pogosti pri posameznikih iz določenih etničnih skupin, pri čemer so najbolj prizadeti afroamerikanci in najmanj prizadeti so belci. Večina keloidnih brazgotin je sporadično; vendar je članek, objavljen v "Arhivi dermatologije" leta 2001, predstavil študijo 14 družin, ki so ugotovile, da nekatere družine kažejo genetsko lastnost. To lastnost lahko prenašajo mati ali oče, pri čemer imajo otroci 50-odstotno možnost, da razvijejo keloidno brazgotino. Ista študija je pokazala, da opazna spremenljivost in različni posamezni odzivi kažejo, da mora keloidno brazgotinjenje vključevati več kot en gen, vendar ga je treba še določiti.
Študija, objavljena leta 2010 v "Arhivu dermatoloških raziskav", je pokazala, da je keloidno brazgotinjenje mogoče povezano z nekaterimi spremembami beljakovin, ki spodbujajo imunski odziv, ki se imenuje humani levkocitni antigeni.
Anatomski položaj
Keloidne brazgotine se pojavljajo bolj pogosto na določenih področjih na telesu in redke na drugih področjih. V članku iz leta 2004, objavljenem v "Journal of Plastic Surgery", so raziskovalci poročali, da so keloidne brazgotine pogostejše na prsnem košu, zgornjem delu hrbta, vratu, ramenih in ušesih.
Faktorji rasti
Faktorji rasti so kemični posredniki, ki signalizirajo celice, da spremenijo svoje vedenje. Številni dejavniki rasti so vključeni tako v brazgotinjenje kot pri zdravljenju ran. Keloidna brazgotina je povezana z nenormalnim izražanjem številnih teh rastnih faktorjev. V članku iz leta 2006, objavljenem v "Journal of Investigative Dermatology", je skupina raziskovalcev pokazala, da keloidni brazgotin zahteva več kot en nenormalno izražen rastni faktor. Zdravljenje in brazgotinjenje ran vključujejo ne samo kemične signale, temveč veliko število različnih vrst celic, tudi številne celice ali njihovi odzivi so bili spremenjeni tudi pri nastanku keloidnih brazgotin.
Sindromi
Nekateri redki sindromi povečajo pogostnost nastajanja keloidov. Rubinstein-Taybi in Goeminne sta dva takšna sindroma. Posamezniki s temi sindromi pa nimajo le večje pogostosti keloidnih brazgotin, temveč imajo druge značilne lastnosti. Genetske nenormalnosti so že ugotovljene pri številnih teh sindromih.
